Romance

Preberite odlomek

Prvo poglavje

Kraljevi dvor, Anglija, 1603

Včasih je bila prava muka biti višavski veleposestnik.

Veleposestnik Ciaran MacGregor iz Glenorchyja je bil utrujen in je želel oditi domov. Zdelo se mu je, da je na dvoru že več kot dva tedna. Človek bi se samo zaradi dvornih iger zlahka zaklal z lastnim mečem. Z možmi bo odšel takoj po avdienci pri kralju Jakobu.

Zrak je bil poln smeha in drobcev pesmi. Ko se je oziral po dvorani, v kateri se je drlo več sto pripadnikov plemstva, ga je obšel občutek hvaležnosti, ko je zagledal nezaseden prostor ob steni. Vsi so mu šli na živce, če je bil iskren. Možje so nosili najimenitnejša oblačila, da so bili videti kot eksotične ptice – mogoče pavi. Bilo je tako vroče, da ni razumel, kako ženske zdržijo s toliko kosi oblačil na sebi. Ob tej misli si je popravil svileno kamižolo.

»Izredno dobro se držite, moj gospod.«

»Kot je mogoče pričakovati v tej noriji.« Ciaran se je namrščil bratu, saj je vedel, da se mu vidi, da je razdražen, a mu je bilo vseeno.

»Pripravljeni smo na odhod,« je rekel Aiden in ga lopnil po rami. »Si razmišljal kaj o tem, ali Glenorchy še stoji, zdaj ko te nadomešča Declan?«

Ciaran si je šel z roko skozi lase in zavzdihnil. »Velikokrat. Če do naše vrnitve ne bo odpovedal pijači in ženskam, mu bo trda predla. Upam, da obzidje še stoji.«

Samo kraljevi poziv ga je lahko prisilil, da je za namestnika izbral svojega nespametnega brata. Ciaranova dejanja so imela zaslombo na dvoru – no, razen spopadov s presnetimi Campbellovimi. Zato pa so odlašali z odhodom. Ne bi ga presenetilo, če bi ob vrnitvi domov ugotovil, da so Glenorchy uničili presneti Campbelli, ali pa, da ga oblegajo Declanove ženske. Upal je, da bodo dodatni stražarji, ki jih je pustil doma, preprečili oboje.

Ko je prejel poziv, ni niti malo podvomil, da se bo Aiden na dvoru odrezal bolje. Če bi s sabo vzel mlajšega brata … Ob podobi je vzdrhtel. Nenehno se je obremenjeval s spletkami sosednjega klana in s tem, ali dom še stoji, zato je potreboval pijačo.

Aiden je prepoznal ta izraz, zato se je hudomušno nasmehnil. »Preveč se obremenjuješ. Zaveda se svoje dolžnosti. Ne vem, ali je v rožicah, vem pa, da bi mu jih Aisling napela, če bi se kurbal pod tvojo streho. O tem ne dvomim.«

»Opazil sem, da je tvoja ženica postala glasnejša, odkar je noseča.«

»Torej si opazil?«

»Brat, z druge strani dvorišča slišimo, kako te nadira. Zadnje čase jo nekam pogosto jeziš.« Kotički ust so se mu razpotegnili v igriv nasmešek.

»Samo zato, ker zbežiš takoj, ko jo zagledaš, strahopetec,« je vedro odvrnil Aiden. »Pravi, da ji ni udobno, jaz pa moram trpeti zaradi tega.«

Težko je bilo, da ne bi opazil, koliko se je brat spremenil, odkar je Aisling zanosila. Čeprav je žena v isti sapi jokala, se smejala in ga zmerjala s hudičem, se je zdelo, da je Aiden srečen in zadovoljen. Ciaran je upal, da se bo nekaj te zadovoljnosti nalezel tudi Declan – no, človek lahko vedno moli za čudež.

Izmenjala sta si iskriv pogled. »Želim ti vso srečo. Hvala svetnikom, da še nimam ženske, ki bi me trpinčila. Sicer pa imam že tako dovolj težav z Declanom,« je zagodrnjal Ciaran in zavil z očmi.

»Že res, da je prevečkrat v rožicah in se vlačuga, ampak veš, da je na voljo, kadar je treba pomagati. Ironično, da to omenjaš, saj si nedavno tudi sam z eno roko otipaval deklino, v drugi pa si držal maseljc,« se je posmehnil Aiden. »Res pa je, da si po očetovi smrti z vso resnostjo prevzel odgovornosti. Prisluhni razumu, Ciaran. Declan se mora poročiti z močno žensko. Mogoče bo imel celo toliko sreče, da bo tako vzkipljivo dekle, kot je Aisling.« Oči so se mu hudomušno zaiskrile.

O tem bo moral razmisliti. Mogoče je Declan potreboval ženo. Če bi moral našteti, kolikokrat ga je moral rešiti pred samim sabo, bi se mu zmešalo. V glavi mu je zakljuvalo. Pogovor ga ni več zanimal in je mislil stopiti na zrak, ko ga je ustavil povzdignjen glas. Mesto ob steni ni bilo več samo njegovo.

»Kolikokrat sem ti rekla, da brzdaj ta višavski jezik, Rosalia? Zveniš neumno. Ne bom dovolila, da boš pokvarila moja prizadevanja, da te omožim z angleškim gospodom. Enaindvajset let imaš. Koliko priložnosti misliš, da še bo? Nihče se ne zanima zate. Si opazila, da imaš širši pas kot druge ženske? Ne bom se ponavljala – stori, kot velim, ali pa bodo posledice.«

Ciaran je gledal, kako je angleška zmajevka razprla krila in poletela čez prostor, še prej pa je mladenko uščipnila v roko. Ženski so se lica obarvala škrlatno, a ko se je barva razblinila, je videl, da so njene poteze vznemirljive. Blažili so jih valoviti lešnikovi lasje, njene polne rožnate ustnice pa so kar vabile k poljubu. Imela je več oblin kot druge, a je bila divja lepotica.

Njene azurne oči so za hip prestregle njegov pogled. Da bi omilil njeno zadrego, ji je namenil kot božljaj mehak pogled. Sramežljivo se mu je nasmehnila in se v znak hvaležnosti narahlo priklonila, nato je stopila za ognjeno zverjo.

»Molil bom za sina,« je kanček nejevoljno zamrmral Aiden. »Takšne ženske potrebujemo na bojišču, kajne, brat? S takšnim strupom bi vsakega moškega spravila na kolena.«

Ciaran je brezbrižno skomignil in s pogledom sledil mladenki.

»Veš, Ciaran. Medtem ko sva na dvoru, bi si lahko poiskal ženo.« Brat se je prestopil, da bi mu omogočil boljši pogled na žensko.

»Kolikokrat bova še razpravljala o tem? Veš, da ne morem izbrati žene, dokler ne izpolnim obljube, ki sem jo dal očetu.«

»Saj res, obljuba,« je posmehljivo zategnil Aiden. »Misliš, da se bo Declan popravil, ker si očetu nekaj obljubil?«

Ciaran se je napel. »Dal sem besedo.« Sit je bil vedno istega pogovora z bratom. Morala je stran – od vseh.

Lady Rosalia Armstrong iz Mangertona je bila zaradi ponižanja rdeča kot paradižnik. Upala je, da nihče ni slišal materinega strupenega jezika. Ko se je skrivaje ozrla naokrog, da bi videla, ali ju je kdo slišal, je opazila vražje čednega moškega. Ni ga poznala, toda izžareval je oblast in brezčasno moč. Izstopal je iz množice.

Meril je čez meter devetdeset, stal je pokončno in mogočno. Imel je prijazna usta, raven nos in nasmeh, ki je pokazal sijočo vrsto ravnih, belih zob. Kostanjevi lasje so mu segali do širokih ram, ki so se napenjale ob oblačila. Ob pogledu na mišice pod svileno kamižolo ji je pospešil utrip in zazdelo se ji je nemogoče, da mu ne bi vrnila očarljivega nasmeška.

Jasno je videla, da se mu smili. Globoko je zajela sapo, razvedrila nasmešek in se vzravnala. Morala se je umakniti pred njegovimi pozornimi očmi, preden bi se še bolj osmešila. Stopila je v množico, da bi poiskala mater in očeta. Našla ju je sredi pogovora z moškim. Ko se jim je približala, je moški dvignil glavo in jo odkrito premeril. Zdelo se je, da jo živahne temne oči slačijo.

Vzdrgetala je.

Brezbrižno je stopila do očeta in molčala, da bi brzdala svoj višavski jezik. Oče je odhrkal. »Lord Dunnehl, dovolite, da vam predstavim najino hčer, lady Rosalio Armstrong.« Pozorno je opazoval odziv lorda Dunnehla.

Ta se ji je globoko priklonil. Ko mu je ponudila roko, jo je poljubil in se vedrega obraza zazrl vanjo. »Čudovito bitje, prav zares. Lepoto ima po vas, gospod Armstrong.«

»Laskate mi, moj gospod.« V materinem smehu in očeh je brbotalo in sijalo veselje.

Rosalia ni bila navdušena. »Me veseli, moj gospod,« je odvrnila in se živčno nasmehnila.

Med pogovorom, ki je sledil, ni poslušala. Ni bilo treba. Mati in oče sta lorda Dunnehla zabavala z vljudnostmi, ona pa je bila vesela, da jo pustijo pri miru. Po zaslugi materine gostobesednosti si je lahko v miru ogledala angleškega gospoda. Če bo še kdaj slišala ti dve besedi, bo zagotovo izpraznila želodec.

Velikost mu ni bila v ponos. Bila je višja od večine žensk in vsaj glavo večja od njega. Njegove oči so bile blatno rjave barve in tistih nekaj las, ki mu jih je še ostalo, je bilo rjavkasto zlate barve. Na sredini ga je bilo kar precej skupaj in modna oblačila niso izboljšala njegove pojave. Moški na takšnem položaju so se morali tako oblačiti, a je bil on videti kot pav.

Zavzdihnila je in se prestopila. Oči so ji švigale po prostoru, in ko je nazadnje našla moškega s čednim nasmehom, je ta zrl naravnost vanjo. Hitro je spustila pogled.

»Rosalia?«

Ni se mogla upreti, da ga ne bi še enkrat ošinila. Vsakič, ko je pogledala k njemu, ji je vrnil pogled. Trudila se je, da ne bi zalotili, kako bulji, in neznansko uživala v motrenju njegovega obraza. Materino drezanje jo je zdramilo iz sanjarjenja.

»Rosalia?« je oblastno ponovila mati.

»Ja?«

»Lord Dunnehl se je poslovil. Lahko bi se vsaj pretvarjala, da te pogovor zanima,« je odrezala.

Rosalia je pokimala in se obrnila k očetu. »Oče, kdo je tisti moški …« Ko se je obrnila, da bi ga pokazala očetu, je opazila, da hitro stopa proti izhodu.

Oče se je ozrl po dvorani. »Kateri moški?«

»To ni pomembno,« je rekla mati. »Jutri odidemo v Mangerton. Oče mora poskrbeti za pridelek in pripraviti se moramo za pomembnega gosta.«

Rosalia je vprašujoče dvignila obrvi. »Pomembnega gosta?«

Mati se je pomenljivo nasmehnila. »Lorda Dunnehla.«

Prebledela je.