Spomini in biografije

Izbrana knjižna naročnina vsebuje:

  • najnovejšo knjigo iz izbrane knjižne škatle,
  • dodatno knjigo ali dve,
  • uporabna presenečenja (4-6 v eni škatli).

Dostava je brezplačna.

Izdelek je na zalogi
Počisti

Naročnina se obračunava za nedoločen čas do vašega preklica. Preklic naročnine je možen kadarkoli, z uporabniškimi podatki, ki jih boste prejeli ob naročilu ali na info@knjigameseca.si. Knjižne škatle se pošiljajo okrog 10. v mesecu. Za več informacij in podroben cenik kliknite spodaj na zavihek Podrobnosti naročnine.

Knjiga meseca NOVEMBRA

Dean Nicholson

NALIN SVET

Neobičajna zgodba o navdihujoči in ganljivi pustolovščini, na katero sta se podala škotski kolesar in mačja potepinka.

DEAN NICHOLSON se je septembra 2018 iz domačega Dunbarja na Škotskem s kolesom odpravil po svetu. V začetku leta 2019 je na instagramu objavil posnetek srečanja z zapuščeno mačko Nalo, ki jo je posvojil v Bosni. To so opazili na živalski spletni strani The Dodo, pripravili prispevek o njunem popotovanju in tako je njuna neobičajna, a ganljiva pustolovščina pritegnila pozornost medijev po vsem svetu. Posnetek ima zdaj že več kot 130 milijonov ogledov.

Ko je tridesetletni Dean Nicholson za seboj pustil življenje na Škotskem, da bi prekolesaril svet, je hotel izvedeti čim več o našem težavnem planetu. Ni pa pričakoval lekcij, ki jih je dobil od svoje presenetljive sopotnice.

Po treh mesecih potovanja je škotski kolesar na samotni cesti v bosanskih gorah naletel na zapuščeno mačko. Zapacanega bitjeca s prodornim pogledom, ki je tožeče mijavkalo, ni mogel kar prepustiti usodi. Naložil jo je na kolo, jo pretihotapil čez črnogorsko mejo in jo s pomočjo tamkajšnjih veterinarjev negoval, dokler ni okrevala.

Dean in mačka, ki jo je poimenoval Nala, sta kmalu skovala trdno vez – njuna radovedna, neodvisna, trdoživa in pustolovska narava ju je le še bolj zbližala.

Dean nam v knjigi Nalin svet razkrije celotno ganljivo zgodbo o neverjetni poti, ki je obema spremenila življenje, od vseh ovir, ki sta jih morala premagati, do izjemnih ljudi, ki sta jih srečala, od živali, ki sta jih rešila, do prijaznosti, ki so jima jo izkazali popolni neznanci.

  • DEAN NICHOLSON @1bike1world je bil fizični delavec v domačem Dunbarju na Škotskem, ko se je septembra 2018 s kolesom odpravil po svetu. Medtem ko je kolesaril po gorah na jugu Bosne, je naletel na koščeno mačko, ki je tekla ob cesti in poskušala slediti njegovemu kolesu. To je bil začetek nenavadnega prijateljstva, saj se je mačka pridružila Deanu na potovanju. Posnetki njunih popotnih pustolovščin so mu prinesli na kupe sledilcev na instagramu in ter številne priložnosti za zbiranje sredstev in pomoč raznim dobrodelnim organizacijam za pomoč okolju in živalim po vsem svetu.
  • Dean in Nala še naprej potujeta po svetu in delita svoje pustolovščine na instagramu pod imenom @1bike1world, kjer imata že več kot 750.000 sledilcev, število pa vztrajno raste. Njun kanal na youtubu, 1bike1world, ima že več kot pet milijonov ogledov.

Oglejte si še KNJIŽNI NAPOVEDNIK: https://www.youtube.com/watch?v=yJQD5HGAsrU

Preberite odlomek

Prvo poglavje

Pridi domov

Pri nas na Škotskem obstaja moder, star pregovor: Whit’s fur ye’ll no go past ye. Nekaterim stvarem v življenju je usojeno, da se zgodijo. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi. To je usoda.

Že od začetka sem imel občutek, da je prav to tisto, kar je združilo naju z Nalo. Ni moglo biti naključje, da sva se ob istem času znašla na tako odmaknjenem kraju. Ali da je prispela v moje življenje v najbolj popolnem trenutku. Kot bi mi jo nekdo poslal zato, da mi pomaga najti smer in cilj, ki sem ju izgubil. Seveda ne bom nikoli vedel, ampak rad si domišljam, da sem tudi jaz Nali dal tisto, kar je iskala. Več kot razmišljam o tem, bolj prepričan sem. Prijateljstvo nama je bilo preprosto usojeno. Namenjeno nama je bilo, da bova skupaj rasla in raziskovala svet.

Septembra 2018, tri mesece prej, preden sva se spoznala, sem zapustil domači Dunbar na vzhodni obali Škotske z namenom, da prekolesarim svet. Pred kratkim sem dopolnil trideset let in hotel sem se otresti rutine, pobegniti s svojega kotička sveta ter doseči nekaj koristnega. Priznati moram, da ni šlo točno po načrtu. Uspelo mi je priti skozi severni del Evrope, toda moja pot je bila niz ovinkov in motečih elementov, neuspešnih začetkov in ovir, za katere sem bil večinoma kriv sam. Načrtoval sem, da bom potovanje zaključil s prijateljem Rickyjem, vendar je že odšel domov. Če sem iskren, mi je njegov odhod verjetno koristil. Nisva najbolje vplivala drug na drugega.

Prvi teden v decembru, ko sem kolesaril po južni Bosni na poti v Črno goro, Albanijo in nazadnje še Grčijo, sem končno dobil občutek, da napredujem. Pripravljen sem bil na izkušnjo, po kateri sem hlepel. Na dolgi rok sem sanjal, da mi bo uspelo priti skozi Anatolijo in po stari svilni poti do jugovzhodne Azije ter od tam naprej v Avstralijo, čez Pacifik in nato skozi južno, srednjo in severno Ameriko. Predstavljal sem si, kako kolesarim po riževih poljih v Vietnamu in čez puščave v Kaliforniji, po gorski prelazih v Uralu in plažah v Braziliji. Svet mi je ležal na dlani. Pot bi trajala, kolikor pač bi. Nisem si postavil urnika. Nisem ga potreboval, saj nisem nikomur več odgovarjal.

Tistega jutra sem okrog pol osmih pospravil šotor v neki vasici blizu Trebinja, ravno ko se je začel delati dan. Z izjemo nekaj lajajočih psov in smetarskega vozila so bile bleščeče tlakovane ulice skoraj prazne. Poskakoval sem po kamnih in tresenje umazano belega kolesa me je predramilo, nato pa sem zavil na cesto, ki je vodila proti goram in meji s Črno goro.

Vremenska napoved je za naslednji dan obljubljala sneg in sodro, toda nebo je bilo še jasno in temperature precej blage. Hitro sem začel napredovati. Po ne najboljših nekaj tednih je bilo prav dobro spet sedeti na kolesu in svobodno kolesariti. Večino prejšnjega tedna sem preživel v mavcu in okreval po poškodbi noge, ki sem jo staknil pri skoku z znamenitega Starega mostu v Mostarju, nekaj ur vožnje po Bosni. Verjetno ni bilo najbolj pametno. Domačini so mi odsvetovali skakanje pozimi, ko je reka globoka. Vendar sem od nekdaj nagnjen k neumnostim; enkrat razredni klovn, vedno razredni klovn. Kar se mene tiče, je bila moja največja napaka ta, da sem poslušal vodiča, ki me je prepričal, naj uberem drugačno taktiko od tiste, ki sem jo uporabljal pri skokih s pečin doma v Dunbarju. Z rahlo upognjenimi nogami sem priletel v ledeno vodo. V trenutku, ko sem prišel iz vode, sem vedel, da je nekaj narobe. Zdravnik mi je povedal, da sem si natrgal sprednjo križno vez ali ACL in bom moral tri tedne nositi mavec. Po tednu dni sem ga odstranil. Preveč nepotrpežljiv sem bil, da bi še ostal, in Mostar sem zapustil še pred naslednjim pregledom v bolnišnici. Medtem ko je tisto jutro pred mano vzhajalo sonce in sem se počasi vzpenjal na hrib, me je skrbelo samo tisto, kar me je skrbelo že, odkar sem se vrnil na cesto – da ne bi poslabšal poškodbe. Vedel sem, da bo s kolenom vse v redu, če ga ne bom premikal z ene strani na drugo.

Osredotočen sem bil na ritmično premikanje nog gor in dol na isti ravni. Kmalu sem padel v rutino in zdelo se je, da mi gre dobro. Počutil sem se samozavestnega, prepričanega, da mi bo uspelo prevoziti osemdeset ali celo sto šestdeset kilometrov.

Sredi dopoldneva sem prišel do goratega področja na skrajnem jugu Bosne. Zdelo se mi je, da sem daleč od kakršne koli civilizacije. Zadnje omembe vredno mesto je bilo šestnajst kilometrov za mano. Nekaj kilometrov pozneje sem se peljal mimo nekakšnega kamnoloma, a je bil opuščen. Bil sem sam. Zavita cesta ni bila pretirano strma, temveč se je dolgo počasi in postopno vzpenjala, kar mi je ustrezalo. Na določenih delih se je spustila in mi privoščila prepotrebni predah od poganjanja. Razgled je bil osupljiv; vozil sem se med visokimi grebeni in si ogledoval zasnežene vrhove. Bilo je presunljivo.

Počutil sem se tako dobro, da se mi je zahotelo poslušati glasbo. Kmalu je iz zvočnikov, ki sem jih pritrdil na zadnji konec kolesa, zadonela nova pesem ene mojih najljubših izvajalk Amy McDonald, Come Home[1]. Očitno sem bil dobre volje, saj sem začel prepevati ob refrenu.

Kak drug dan bi mi pesem vzbudila domotožje. Za trenutek sem res pomislil na mamo, očeta in sestro, ki me čakajo, da se čim prej vrnem domov na Škotsko. Bili smo tesno povezana družina in pogrešal sem jih, a sem preveč užival, da bi premleval o tem. Dom bo moral še malo počakati, sem si mislil sam pri sebi. Seveda se mi niti sanjalo ni, da me mogoče čaka še kaj drugega. In to precej blizu.

Vozil sem se po nežno vzpenjajočem se delu ceste, ko se je zgodilo. Najprej nisem dobro razločil šibkega in nekoliko rezkega glasu, ki sem ga zaslišal nekje za svojim hrbtom. Pripisal sem ga cviljenju zadnjega kolesa ali slabo pritrjenim zajetnim kolesarskim torbam, v katerih sem imel večino oblačil in drugo opremo. Ob naslednjem odmoru sem ga nameraval namazati z oljem. Ampak ko sem nehal peti in je zvok postal jasnejši, se mi je posvetilo, kaj je. Presenečeno sem pogledal. Saj ne more biti res, kajne? Mijavkalo je.

Obrnil sem se in jo zagledal s kotičkom očesa. Ob cesti je drobencljala mršava sivo-bela mačka in me na vsak način skušala ujeti. Pritisnil sem zavore in ustavil.

Bil sem pretresen.

»Kaj pa ti tukaj?« sem rekel.

Malo niže po cesti so bile po hribih posejane črede koz in kmetije, na tej višini pa že več kilometrov nisem videl nobene stavbe. Prometa je bilo komaj kaj. Nisem mogel dognati, od kod se je vzela, oziroma, še pomembneje, kam gre.

Odločil sem se, da si jo podrobneje ogledam, toda preden sem parkiral kolo in zlezel z njega, je mačka že pobegnila s ceste in skozi kovinsko varnostno ograjo nekam med skale. Počepnil sem in se ji približal. Videlo se ji je, da je še mlada, stara komaj nekaj tednov. Bila je prav žalostna stvarca. Imela je dolg, vitek trup, velika koničasta ušesa, suhljate noge in debel rep. Dlako je imela razredčeno in razcapano od vremena, posejano z drobnimi rjasto rdečimi madeži. Imela pa je tudi ogromne prodorne zelene oči, ki so strmele vame, kot bi poskušale odkriti, kdo sem. Približal sem se ji in na pol pričakoval, da je divja in da bo pobegnila, ko bom prišel bliže. Vendar se me ni niti najmanj prestrašila. Dovolila mi je, da jo pobožam po vratu, se naslonila name in potihoma zapredla, kot bi bila hvaležna za človeški stik in pozornost. Imela je normalen dom, sem pomislil. Mogoče je pobegnila, še verjetneje pa so jo zavrgli ob cesti. Čutil sem, kako se me polašča jeza ob tej misli. Čutil sem tudi, kako se mi ruši obrambni zid. »Revica,« sem rekel sam pri sebi.

Vrnil sem se do kolesa in odprl eno od torb. Nisem imel prav veliko hrane, a sem z žlico zajel nekaj pesta, ki sem si ga vzel za kosilo. Rdečo pasto s koščki sem naložil na kamen in počakal, da se je mačka loti. Planila je po njej, kot da že ves teden ne bi videla hrane, kar pogoltnila jo je. Prijateljem in družini sem na instagramu objavljal povzetke svoje poti in odločil sem se, da bom posnel to nenavadno srečanje. Mogoče ga bom kdaj delil z njimi. Mačka je bila nedvomno fotogenična in je skoraj pozirala, ko je drobila po kamnih ob cesti. Toda resnica na žalost ni bila tako lepa. Prepuščena je bila sama sebi in tu bi umrla od mraza ali lakote. Lahko bi jo povozil kak ogromen tovornjak, ki je občasno pripeljal mimo. Ali pa bi jo odnesla kakšna ujeda, ki sem jih videl jadrati nad gorskimi vrhovi. Bila je tako majhna in krhka, da bi jo orel ali kanja zlahka zgrabila. Živali so bile od nekdaj moja šibka točka in vedno so me privlačile tiste zapuščene in potepuške. Imel sem skakače, kokoši, kače, ribe in celo paličnjake. Ko sem bil še v šoli, sem nekoč med poletnimi počitnicami sedem tednov skrbel za poškodovanega mladiča galeba. Postal je precej udomačen in mama in oče imata še vedno tisto fotografijo, ko se sprehajam naokrog z njim na glavi. Nazadnje je okreval in odletel, dan preden sem šel nazaj v šolo. Toda živali so živali in moji poskusi, da bi jim pomagal, niso bili vselej uspešni. Ko sem delal na kmetiji, sem naredil napako in domov odnesel mala pujska, ki sta izgubila mamo. Pustil sem ju v spalnici pod lučjo, da bi ju grela. Kakšen bedak. Podivjala sta, se zakopala v moja oblačila in vse razmetala. Po njunem cviljenju bi se dalo sklepati, da ju hočem ubiti. To je bila najhujša noč v mojem življenju.

Če povem po resnici, sem se imel vedno bolj za ljubitelja psov kot mačk. Vedno sem si jih predstavljal kot agresivna bitja. Toda ta je bila videti vse prej kot to; bila je ranljiva in nedolžna. Niti muhi ne bi storila žalega. Toda medtem ko mi je srce govorilo, naj jo poberem, je bila glava precej razumnejša. Moje popotovanje je bilo že tako dovolj dramatično in pravkar mi je dobro steklo. Če sem hotel do večera priti v Črno goro, me to ne bi smelo ovirati.

Vrnil sem se na cesto in potiskal kolo ob sebi, da je lahko mačka tekla ob meni. Ne vem, zakaj, a prepričan sem bil, da se bo prej ali slej začela dolgočasiti, zagledala kaj, s čimer bi se lahko igrala, in stekla proč. Toda po približno petih minutah mi je postalo jasno, da ne bo šla nikamor. Pravzaprav ni imela kam iti. Skalnata, z grmičevjem preraščena pokrajina je bila precej neizprosna, in če je šlo verjeti vremenskim napovedim, jo bo kmalu prekril sneg. Niti dneva ne bi preživela, sem si mislil. Še to bi bilo veliko.

Zavzdihnil sem. Srce je prevladalo nad glavo. Nisem imel druge izbire.

Pobral sem mačko in jo odnesel do kolesa. Zlahka se mi je namestila v dlan in bila je lahka kot peresce. Čutil sem, kako ji skozi kožo gledajo rebra. Spredaj sem imel torbico, v kateri sem imel spravljen dron, da sem lahko snemal posnetke in fotografiral pot. Izpraznil sem jo in stvari pospravil v eno od torb. Potem sem vzel majico, z njo obložil torbico ter vanjo nežno posadil mačko. Kukala je ven in me zaskrbljeno gledala, kot bi mi hotela povedati, da ji ni udobno. Vendar česa več nisem mogel narediti. Kam bi jo še lahko dal? Odpravil sem se naprej in upal, da se bo udobno namestila, a je kmalu postalo jasno, da ima drugačne načrte.

Prevozil sem komaj slabih sto metrov, ko me je popolnoma presenetila. Preden sem utegnil kar koli narediti, je skočila iz torbice in mi po roki splezala za vrat. Tam se je udobno namestila. Ovila se je okrog mene in mi pritisnila glavo v vrat ter nežno dihala. Ni bilo neprijetno ali kakor koli moteče; iskreno povedano, je bil občutek prav prijeten. Bilo je očitno, da je tudi njej udobno, zato sem peljal naprej. Kmalu je na moje presenečenje trdno zaspala.

Tako sem si lahko privoščil malo predaha. Imel sem priložnost, da potegnem črto in se odločim, kako naprej. Takoj sem se spet znašel v precepu. Po eni strani se mi je prileglo malo družbe, čeprav sem sam čisto užival. In mačka res ni bila težko breme. Nedvomno bi bilo zabavno. Toda po drugi strani to ni bil del moj načrtov. In takšne stvari so se mi prevečkrat dogajale, sem se oštel. Spet me je nekaj zmotilo.

Kmalu je bilo sredi dopoldneva in sonce se je vzpenjalo na sivkasto modro nebo. Navigacija mi je povedala, da bom okrog poldneva nekje blizu meje. V naslednjih urah bom moral sprejeti nekaj odločitev. Pomembnih.

Globoko v sebi sem imel občutek, da sem najpomembnejšo že sprejel. Whit’s fur ye’ll no go past ye. Bila je usoda.

[1] Pridi domov.

Podrobnosti naročnine

MESEČNA NAROČNINA NA KNJIŽNO ŠKATLO

  • 28,99 € na mesec,
  • sprotno plačilo avtomatsko vsakega 1. v mesecu,
  • naročnik lahko kadar koli prekine naročnino (vse plačane knjižne škatle bodo odposlane, vračilo denarja ni možno),
  • naročnik lahko zamenja vrsto Knjige meseca za naslednji mesec na elektronski naslov info@knjigameseca.si, do 1. v mesecu,
  • knjižne škatle bodo odposlane okrog 10. v mesecu.

TRIMESEČNA NAROČNINA NA KNJIŽNO ŠKATLO

  • 25,99 € na mesec oz. 77,97 € skupaj,
  • plačano vnaprej,
  • prihranek 3 € na mesec = 9 € v treh mesecih,
  • naročnina se obnavlja avtomatsko na vsake tri mesece (1. v mesecu),
  • naročnik lahko kadar koli prekine naročnino (vse plačane knjižne škatle bodo odposlane, vračilo denarja ni možno),
  • naročnik lahko zamenja vrsto Knjige meseca za naslednji mesec na elektronski naslov info@knjigameseca.si, do 1. v mesecu,
  • knjižne škatle bodo odposlane okrog 10. v mesecu.

ŠESTMESEČNA NAROČNINA NA KNJIŽNO ŠKATLO:

  • 24,99 € na mesec oz. 149,94 € skupaj,
  • plačano vnaprej,
  • prihranek 4 € na mesec = 24 € v šestih mesecih,
  • naročnina se obnavlja avtomatsko na vsakih šest mesecev (1. v mesecu),
  • naročnik lahko kadar koli prekine naročnino (vse plačane knjižne škatle bodo odposlane, vračilo denarja ni možno),
  • naročnik lahko zamenja vrsto Knjige meseca za naslednji mesec na elektronski naslov info@knjigameseca.si, do 1. v mesecu,
  • knjižne škatle bodo odposlane okrog 10. v mesecu.