Knjiga meseca NOVEMBRA
Dr. David A. Sinclair
ŽIVLJENJSKA DOBA
Zakaj se staramo in zakaj se nam ne bi bilo treba
Knjiga, ki bo za vedno spremenila naš pogled na staranje in na to, kaj lahko storimo v zvezi s tem
Dr. David Sinclair, uveljavljeni zdravnik s harvardske medicinske fakultete in eden stotih najvplivnejših ljudi na svetu po izboru revije Time, razkriva, da je vse, kar mislimo, da vemo o staranju, zmotno, ter opisuje presenetljive, znanstveno dokazane metode, ki lahko bralcem pomagajo živeti bolj mladostno in dlje.
Medicina že desetletja išče vzroke staranja, splošno mnenje pa je, da nihče ne umre od starosti, ampak od bolezni, povezanih s starostjo. Staranje namreč ni bolezen – je nekaj neizogibnega. Kaj pa, če je vse, kar vemo o staranju, zmotno? Kaj, če je staranje dejansko bolezen? In to bolezen, ki je ozdravljiva!
Dr. David Sinclair, eden vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja genetike in dolgoživosti, v svoji izzivalni knjigi trdi prav to. Življenjska doba bralcu odpre oči, ga popelje v osrčje raziskav, ki premikajo meje znanstvenih omejitev, in opisuje neverjetne preboje. Ključ je aktiviranje novoodkritih genov vitalnosti, potomcev pradavnega preživetvenega vezja, ki je tako vzrok staranja kot rešitev, kako ga zaobrniti. Nedavni poskusi na področju genetskega reprogramiranja kažejo, da se bomo v bližnji prihodnosti ne le počutili mlajše, ampak bomo dejansko postali mlajši.
Dr. Sinclair pa v knjigi, ki bo za vedno spremenila naše pojmovanje vzrokov staranja in to, kaj lahko storimo v zvezi s tem, razkriva tudi preproste spremembe življenjskega sloga – recimo prekinitveno postenje, izpostavljenost mrazu, dovolj intenzivna telovadba in uživanje manj mesa –, ki dokazano podaljšajo življenje in nam omogočijo, da smo dlje zdravi.
DAVID SINCLAIR je eden od najbolj uveljavljenih svetovnih znanstvenikov in podjetnikov. Je redni profesor genetike na inštitutu Blavatnik in na harvardski medicinski fakulteti, sovodja Središča za raziskave biologije staranja Paul F. Glenn na Harvardu in vodja laboratorija za preučevanje staranja na Univerzi Novi Južni Wales v Sydneyju v Avstraliji; je tudi zaslužni profesor na Univerzi v Sydneyju.
Objavil je več kot sto sedemdeset znanstvenih razprav, je soizumitelj več kot petdesetih patentov ter sovlagatelj v štirinajst biotehnoloških podjetij, ki delujejo na področjih staranja, cepiv, sladkorne bolezni, raka in biološke obrambe. Je sourednik znanstvenega vestnika Aging, sodeluje z ameriškim obrambnim ministrstvom in z Naso. Prejel je petintrideset častnih nazivov, leta 2014 so ga uvrstili na seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu po izboru revije Time, leta 2018 pa na seznam petdesetih najpomembnejših ljudi v zdravstvu. Najbolj znan je po svojem preučevanju genov in majhnih molekul, ki zamaknejo staranje, vključno s sirtuinskimi geni, resveratrolom in prekurzorji NAD.
- Knjižna uspešnica s seznama revije New York Times
- Dr. Sinclairja je revija Time uvrstila na seznam stotih najvplivnejših Zemljanov
- Knjižna uspešnica s seznama revije Der Spiegel
Preberite odlomek
UVOD
BABIČINA MOLITEV
ODRAŠČAL SEM NA ROBU AVSTRALSKE DIVJINE. ZA HIŠO SE JE namreč raztezalo štirideset hektarjev gozda, čeprav se mi je zdelo, da ga je neprimerno več. Bohotil se je tako daleč, kolikor je segal moj otroški pogled, in nikoli se ga nisem naveličal raziskovati. Pohajkoval sem po njem, se ustavljal, da bi preučeval ptice, žuželke in plazilce. Stvari sem vlekel narazen. Prste sem si natrl s prstjo. Poslušal sem zvoke divjine in skušal ugotoviti, od kod izvirajo.
In igral sem se. Iz palic sem izdeloval meče, iz kamenja sem gradil trdnjave. Plezal sem na drevesa, se zibal z vej, noge pa so mi bingljale prek robov strmih pečin. Skakal sem s stvari, s katerih najbrž ne bi smel skakati. Predstavljal sem si, da sem astronavt na oddaljenem planetu. Predstavljal sem si, da sem lovec na safariju. Povzdigoval sem glas za živali, kot bi šlo za občinstvo v operni hiši.
»Kuuuiii!« sem tulil, kar v jeziku staroselskega ljudstva Garigal pomeni ‘pridi sem’.
Pri vsem tem početju seveda nisem bil sam. V severnih predmestjih Sydneyja je bilo veliko otrok, ki so oboževali pustolovščine in raziskovanje ter se predajali domišljiji. To pričakujemo od otrok. Hočemo, da se igrajo tako.
Dokler seveda niso ‘prestari’ za te reči. Takrat hočemo, da gredo v šolo. Hočemo, da gredo v službo. Da si poiščejo partnerja. Varčujejo. Imajo otroke.
Ker, saj veste, ura teče.
Moja babica je bila prva, ki mi je povedala, da ni nujno, da je tako. Oziroma mi je to bolj pokazala.
Odraščala je na Madžarskem, kjer je preživljala boemska poletja – plavala je v hladnih vodah Blatnega jezera in hodila v hribe na njegovi severni obali, kjer je stalo letovišče, kamor so hodili igralci, slikarji in pesniki. V zimskih mesecih je pomagala voditi hotel v hribovju Buda, preden so ga prevzeli nacisti in ga spremenili v osrednje poveljstvo Schutzstaffla oziroma SS.
Desetletje po vojni, v zgodnjem obdobju sovjetske okupacije, so začeli komunisti zapirati meje. Ko je skušala njena mama nezakonito oditi v Avstrijo, so jo ujeli, jo aretirali in obsodili na dve leti ječe. Umrla je kmalu zatem. Med madžarsko vstajo leta 1956 je moja babica pisala in delila protikomunistične biltene na ulicah Budimpešte. Ko so zatrli revolucijo, so Sovjeti aretirali več deset tisoč disidentov, ona pa je pobegnila v Avstralijo s svojim sinom, mojim očetom. Domnevala je, da je to, kar se da daleč od Evrope.
V Evropo se ni nikoli več vrnila, boemskost pa je ostala v njej. Menda je bila ena od prvih žensk v bikiniju v Avstraliji – zaradi njega so jo pregnali s plaže Bondi. Več let je živela na Novi Gvineji, ki je še danes eden najbolj surovih predelov na planetu – in to čisto sama.
Čeprav je bila potomka aškenaških Judov, vzgajali pa so jo v luteranski veri, je bila moja babica zelo posvetna oseba. Imeli smo svojo različico očenaša, in sicer zadnjo pesmico v knjigi angleškega avtorja Alana Alexandra Milna Šest let imam, ki se konča tako:
A zdaj jih imam šest in moder sem kot strela.
In mislim, da se s šest je pot zares začela.[1]
Pesem nama je z bratom vedno znova prebirala. Rekla je, da je šest let najboljša starost, in prekleto se je trudila, da je živela z duhom in navdušenjem šestletnika.
Celo ko sva bila rosno mlada, babica ni želela, da jo kličeva tako. Prav tako ji ni bil všeč madžarski izraz ‘nagymama’, ali drugi prisrčni izrazi, kot so ‘babi’, ‘stara mama’ in ‘nana’.
Za naju z bratom, pa tudi za vse druge, je bila preprosto Vera.
Vera me je naučila voziti, zavijati in vijugati po voznih pasovih, pri čemer je ‘plesala’ na glasbo, ki je bila v danem trenutku pač na radiu. Povedala mi je, naj uživam v mladosti, užijem občutek mladostnosti. Dodala je, da odrasli vedno uničijo stvari. Nikar ne odrasti, je rekla. Nikoli ne odrasti.
V šestdesetih in še krepko v sedemdeseta leta je bila še vedno, kot pravimo, ‘mlada po srcu’. Pila je vino s prijatelji in družino, jedla dobro hrano, pripovedovala odlične zgodbe, pomagala revnim, bolnim in tistim, ki so imeli manj sreče v življenju kot mi. Pretvarjala se je, da dirigira simfonije, in se smejala pozno v noč. Po vseh merilih so bila to znamenja kakovostno preživetega življenja.
Ura pa je tekla.
Sredi osemdesetih je bila Vera senca sebe in zadnje desetletje njenega življenja jo je bilo težko gledati. Bila je krhka in bolna. Še vedno je imela dovolj modrosti, da je vztrajala, naj se poročim s svojo zaročenko Sandro, glasba pa ji ni bila več v veselje in komaj kdaj je vstala s svojega stola; živahnost, ki jo je opredeljevala, je izginila.
Na koncu je opustila upanje. »Tako pač je,« mi je rekla.
Umrla je pri dvaindevetdesetih. Glede na to, kako smo naučeni pojmovati te stvari, je imela dobro, dolgo življenje. A bolj ko razmišljam o tem, bolj sem prepričan, da je bil njen pravi jaz takrat že vrsto let mrtev.
Staranje se nam utegne zdeti oddaljeno, a vsakdo izkusi konec življenja. Ko zadnjič izdihnemo, celice vrešče terjajo kisik, strupi se kopičijo, kemična energija se izčrpa, celične strukture pa razpadejo. Nekaj minut pozneje vsa izobrazba, modrosti in spomini, vse, kar se nam je zdelo tako zelo dragoceno, pa tudi naše možnosti za prihodnost, nepovratno izginejo.
Temu sem bil priča, ko je preminila moja mama Diana. Ob njej sem bil z očetom in bratom. K sreči je šlo za hitro smrt, ki jo je povzročilo nabiranje tekočine v preostalem pljučnem krilu. Ravnokar smo se smejali nagrobnemu govoru, ki sem ga napisal na poti iz Združenih držav v Avstralijo, a že v naslednjem trenutku se je zvijala na postelji, hlastala za zrakom, ki ni mogel zadovoljiti potreb njenega telesa po kisiku, obenem pa je obupano strmela v nas.
Nagnil sem se k njej in ji na uho zašepetal, da si boljše mami ne bi mogel želeti. V nekaj minutah so njeni nevroni umirali, s čimer se ni izbrisal samo njen spomin na moje poslednje besede, namenjene njej, ampak vsi njeni spomini. Vem, da nekateri ljudje umrejo mirno. A ne moja mama. V tistih trenutkih se je spremenila iz človeka, ki me je vzgojil, v zvijajočo, dušečo se gmoto celic, ki so se borile za zadnje ostanke energije, ustvarjene na atomski ravni njenega bitja.
Po glavi mi je rojilo samo: »Nihče nam ne pove, kako je, ko umremo. Zakaj nam tega nihče ne pove?«
Le peščica ljudi, ki so preučevali smrt, je to počela tako intimno kot avtor filmov o holokavstu Claude Lanzmann. Njegova ocena – pravzaprav svarilo – je srhljiva. »Vsaka smrt je nasilna,« je rekel leta 2010. »Ni naravne smrti – v nasprotju s podobo očeta, ki umre tiho v spanju, obdan s svojimi ljubljenimi. Ne verjamem v to.«1
Četudi ne prepoznajo njene nasilnosti, otroci presenetljivo zgodaj dojamejo tragičnost smrti. Pri štirih ali petih vedo, da se smrt zgodi in da je nepovrnljiva.2 To spoznanje jih presune, je nočna mora, ki pa je resnična.
Večino otrok sprva pomiri misel, da so nekatere skupine ljudi zavarovane pred smrtjo: starši, učitelji in oni sami. Med petim in sedmim letom pa vsi otroci dojamejo univerzalnost smrti. Vsak družinski član bo umrl. Vsak hišni ljubljenček. Vsaka rastlina. Vse, kar imajo radi. Tudi oni sami. Spomnim se, ko sem to spoznal. Zelo dobro se spomnim tudi, ko je to spoznal moj najstarejši otrok, Alex.
»Očka, mar ne boš vedno tu?«
»Žal ne,« sem odvrnil.
Alex je nekaj dni občasno jokal. V zvezi s tem me ni nikoli več spraševal. In tudi jaz zadeve nisem več omenjal.
Ne traja dolgo, da tragična misel prodre globoko v našo podzavest. Ko otroke vprašajo, ali so zaskrbljeni zaradi smrti, običajno odgovorijo, da ne razmišljajo o njej. Ko jih vprašajo, kaj si mislijo o njej, rečejo, da se jih ne tiče, ker bo prišla šele v daljni prihodnosti, ko bodo ostareli.
Tako razmišlja večina ljudi, dokler krepko ne presežejo petdesetih. Smrt je preprosto preveč žalostna in hromeča, da bi o njej razmišljali vsak dan. Pogosto spoznamo, da je prepozno. Ko smrt potrka, pa nismo pripravljeni, je to lahko grozno.
Robin Marantz Henig, kolumnistka časopisa New York Times, je ‘grenko resnico’ o minljivosti spoznala pozno v življenju, ko je postala babica. »Čeprav utegneš doživeti številne čudovite trenutke in uživati v njih,« je zapisala,« »pa bo življenje tvojega vnuka ali vnukinje dolgo zaporedje rojstnih dni, ki jih ne boš doživel.«3
Da bi zavestno razmišljali o minljivosti naših ljubljenih, preden dejansko umrejo, moramo biti pogumni. Še več poguma potrebujemo, da bi razmišljali o svoji lastni minljivosti.
Komik in igralec Robin Williams je bil prvi, ki je od mene terjal ta pogum, ko je upodobil Johna Keatinga, učitelja in junaka filma Društvo mrtvih pesnikov, v katerem izzove svoje najstniške učence, naj se zazrejo v obraze davno preminulih fantov na zbledeli fotografiji.4
»Niso ravno drugačni od vas, kajne?« reče Keating. »Nepremagljivi, tako, kot se zdaj počutite vi. /…/ V njihovih očeh je polno upanja. /…/ Ampak, veste, gospodje, ti fantje so zdaj gnojilo za narcise.«
Keating spodbudi fante, naj se približajo fotografiji in prisluhnejo sporočilu iz groba. Ko stoji za njimi, s srhljivim glasom zašepeta: »Carpe. Carpe diem. Izkoristite dan, fantje. Poskrbite, da bodo vaša življenja izjemna.«
[1] Prevedla Urša Vogrinc Javoršek.
